Glasba za v smeti?

Množični fenomen glasbene zvrsti disco polo je zrasel na tleh poljske politične in gospodarske preobrazbe po letu 1989. To je bil odziv dela družbe na nerazumljivo razpravo o možnostih kapitalističnega gospodarstva, hkrati pa eden prvih izrazov kapitalistične drznosti. Produkcijska podjetja zvrsti disco polo so bila med prvimi zasebnimi pobudami na glasbenem trgu, pomanjkanje nadzora v tistem času pa je omogočilo številne zlorabe, na primer glasbeno piratstvo. Kot glasbena smer je estetsko in lirično predstavljala ideje Poljakov o svetu, po katerem smo hrepeneli: avtoceste, Zahod, eksotične dežele, erotika. Po mnenju takratnih kritikov pa je šlo za glasbeno in besedilno brezvreden izdelek za množice. Kot kulturna praksa, prisotna na veselicah, porokah in gasilskih zabavah, je veljala za izraz slabega okusa nižjih slojev poljske družbe. Ker naj bi bila malo vredna, so jo kljub njeni razširjenosti potisnili na obrobje kulture in s tem ustvarili družbeni razkorak.

Disco polo kot vsak izdelek sodobne kulture deluje na presečišču gospodarskega in kulturnega področja in se kot tak lahko znajde na smetišču. Ni povezan s posameznimi kraji, temveč z družbenimi razmerami. Združuje skupine oseb, ki za kratek čas postanejo skupnost, v kateri se zabavajo. Zaradi soočenja različnih kulturnih modelov je disco polo s svojo precej konservativno usmeritvijo izgubil v simbolni bitki s progresivnimi težnjami. Vendar je kljub temu prisoten v prevladujoči kulturi. Po slogu spominja na balkanski turbofolk ali italijanski disko iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Vendar pa prav tako kot ti dve zvrsti ne sodi v repertoar visoke kulture.

Glasbene kasete disco polo so prišle v muzej v okviru projekta „Cult Objects“ in razstave „Disco Relax“, posvečene fenomenu glasbene zvrsti disco polo. Etnografija je kljub svoji pomembni zgodovinski razsežnosti, ki je v muzejskem kontekstu še bolj poudarjena, področje, ki ga zanimata sedanjost in vsakdanje življenje. Disco polo je bil predmet zanimanja akademskih krogov, kar pa ni pripomoglo k njegovemu razumevanju v širši javnosti. Vloga etnografskih muzejev je, da pripovedujejo zgodbo o svetu, ki je hkrati znan in prezrt.

Temeljna razsežnost, ki v tem primeru povezuje disco polo s pojmom odpadkov v širšem smislu, je marginalizacija in simbolno nasilje, ki ju prevladujoča kultura uporablja za konkurenčne modele. V hierarhičnem sistemu so kultura brez vrednosti in njene manifestacije odpadki, ne glede na to, koliko ljudi jim pripisuje pomen. Taka kultura je izločena je iz prevladujoče, če pa je prisotna, je v obliki pastiša in karikature, ki smeši njene pripadnike.