Cvetlična greda iz pnevmatik

Na stičišču prostora, pogleda vase in pnevmatike se ustvari estetska izkušnja. Izražanje lastnega mnenja je stvar dojemanja, pravzaprav okusa. Prvo je predmet teorije, drugo pa je nekaj, kar počnemo vsak dan, ko nam je nekaj všeč ali pa nam ni. Cvetlično gredico iz pnevmatike na vrtu lahko razumemo kot samostojen poskus reševanja težave problematičnih tehnoloških odpadkov, v muzeju pa sproži razpravo o nastanku zbirke ali o nezaželeni kulturni dediščini. Čeprav bi pnevmatiko lahko reciklirali, jo je lažje odvreči v obcestni jarek k drugim plodovom civilizacije, kot so hladilniki, plastenke PET in plastične vrečke. To kaže na naš zakoreninjeni objektiviziran in v storitve usmerjen pristop k naravi ter na našo intelektualno lenobo, zaradi katere ne ustvarjamo nekega odnosa s prostorom. Cvetlična greda iz copatov nam ponuja tudi priložnost za razmislek o tem, kaj je vredno zbirati in kako se o tem pogovarjati?

Pnevmatike, zakopane v zemljo kot ograja ali uporabljene kot cvetlična greda, pasja postelja, gugalnica ali sandal, je mogoče videti na vseh štirih koncih sveta. Načinov ponovne uporabe je nešteto, ustvarjalnost uporabnikov pa neomejena. Naš gumijasti predmet je neposredno povezan z ustvarjanjem in obvladovanjem prostora in kot tak odpira vprašanja o: mejah zasebnega in skupnega, degradiranega in običajnega, predmetnega in nepredmetnega, tistega, kar se lahko spregleda, in tistega, kar je vidno, ter razsvetljenski delitvi na človeka in naravo.

Etnografski muzeji na Poljskem iščejo svojo identiteto. Izgubili so jo z erozijo podeželskega in ljudskega konteksta. Cvetlično gredico, ki je bila izdelana iz pnevmatik in kupljena na cerkvenem sejmu v majhni vasi, si lahko različno razlagamo: kot izraz okoljske ozaveščenosti in razmišljanja, ki ni značilno za ljudski način razmišljanja, ter kot prispevek k razpravi o tem, kaj je dediščina.

Osnovna dimenzija, ki povezuje predmet s pojmom odpadkov v širšem smislu, je v tem primeru ponovna uporaba in predelava – ponovna uporaba in dajanje nove funkcije že obstoječim predmetom. Kot prostorsko ukrotljiv in estetski element nas popelje na področje doživljanja sveta in razpravljanja o vrednotah, ki urejajo naše izkušnje. Ali imajo lahko smeti neekonomsko vrednost?