Moulovo zemeljsko stranišče

Zemeljsko stranišče je leta 1860 v Združenem kraljestvu izumil in patentiral anglikanski duhovnik Henry Moule. Pozneje je bilo razvitih več novih modelov. Sistem so začeli uporabljati v bolnišnicah, vojašnicah in izobraževalnih institucijah. Zemeljsko stranišče je različica iz 19. stoletja, ki jo danes imenujemo suho stranišče oziroma kompostno stranišče. V kovinskem vsebniku pod lesenim pokrovom na zadnji strani deske je shranjena zemlja ali pepel. Po opravljanju potrebe z vzvodom sprožimo „splakovanje“ in zemlja pade na iztrebke v vedru, ki je pod desko. Vedro prvotno ni bilo del tega primerka zemeljskega stranišča.

Z izjemno rastjo prebivalstva in širjenjem mest po industrijski revoluciji se je seveda povečala količina človeških odpadkov in začela predstavljati težavo iz sanitarnih razlogov. Stranišče na splakovanje, ki so ga izumili v Angliji in postopoma začeli uporabljati v številnih evropskih mestih v povezavi z razvojem tekoče vode, je to težavo še poslabšalo. Pri splakovanju so se v obstoječe greznice zlivale velike količine vode, ki so se prelivale na ulice in v reke ter povzročile hude motnje. Voda je bila tudi glavni prenašalec izbruhov kolere, ki so bili v Evropi v 19. stoletju stalnica. Rešitev je bil razvoj sodobnih kanalizacijskih sistemov. Do nedavnega pa je ta sistem „vse v kanalizacijo“ pomenil, da so iztrebki končali v rekah.

Predmet je bil pridobljen posebej za razstavo Za enkratno uporabo in je vključen v stalno zbirko Hiše evropske zgodovine.

lahko po njegovih besedah hkrati prihranimo vodo, ki je dragocen vir, preprečimo onesnaževanje rek in ohranimo dragocena hranila, ki jih lahko uporabimo kot kmetijska gnojila. Svoj izum je promoviral s sklicevanjem na Sveto pismo. Kot je dejal sam, „božja previdnost ne dopušča odpadkov“. Te misli so značilne za prizadevanja v 19. stoletju, da bi vsak odpadek uporabili kot možen vir.