Lijak

Muzej Ettoreja Guatellija je na neki način razstava življenj, kar se odraža tudi v predmetih iz sveta spontanega oblikovanja, kot je lijak iz recikliranih pločevink. Projekt Ettoreja Guatellija ni bil sam sebi namen. Želel je ustvariti muzej, ki bi prikazoval življenja, muzej človečnosti, ki ne bi bil le nostalgičen spomin na podeželsko kmečko skupnost, ki je že skoraj povsem izginila, temveč bi skušal z zgodbami, ki se skrivajo za njegovimi eksponati, ujeti njeno bistvo ter odsevati vrednost in dostojanstvo vseh človeških življenj.

Za zbirko Ettoreja Guatellija lahko rečemo, da se nenehno razvija. Kot je zapisal njen direktor Mario Turci: „[...] Vsak nov predmet je Guatellija spodbudil, da je dopolnil ali na novo ustvaril del zbirke. Njegov muzej se nenehno razvija in odslikava občutek brezčasnosti, kot da bi s tem želel pokazati spoštovanje do svojih eksponatov in njihovih zgodb, ki so jih nenehno obnavljali, na novo izumljali, preoblikovali in ponovno uporabljali.“ [Magni, C., Turci, M. (ur.), The Museum is here. (Muzej je tu.) Muzej Ettoreja Guatellija, Ozzano di Taro, Milan, 2005, Skira].

Ettore Guatelli je v petdesetih letih prejšnjega stoletja začel vse redneje obiskovati skladišča zbiralcev odpadkov na Apeninskem polotoku in tako postopoma postavljal temelje za svoj bodoči muzej. Od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je njegova zbirka precej razširila in nehote postala del naraščajočega trenda v sedemdesetih in osemdesetih letih za oživitev in promocijo popularne kulture. Tako je njegova ustanova postala edinstven in neponovljiv muzej demografske, etnološke in antropološke dediščine Italije 20. stoletja.

„Za kaj vse se lahko uporabi pločevinka? Različni nameni uporabe so tako očitni, da jih je težko našteti. Danes je pločevink, kolikor želiš. V preteklosti so se uporabljale le za konzerviranje in bilo jih je veliko manj, saj so kmetje živila konzervirali sami: gospoda, ki je prišla okusit deželo, jih je puščala ob rečnih bregovih v jamah, ki smo jim kot otroci rekli „buson“. Zbirali smo jih za izdelavo igrač, čeprav so jih odrasli včasih uporabili na druge načine [...]“ [Ferorelli, V., Niccoli, F. (ur.), 1999, The cat's tail: writings by Ettore Guatelli: his museum, his stories (Mačji rep: zapisi Ettoreja Guatellija: njegov muzej, njegove zgodbe), Inštitut za kulturno in naravno umetniško dediščino dežele Emilije - Romanje, Bologna].