Riba iz pihanega stekla

Ta artefakt je bil verjetno izdelan v eni od romunskih tovarn za pihanje stekla, ki jih je v Transilvaniji veliko. Dve najbolj znani sta v krajih Pădurea Neagră in Tomești. Čeprav je pihanje stekla poklic, pri katerem so potrebni znanja in spretnosti posameznika, so bili taki predmeti le redko pripisani njihovim ustvarjalcem, ki so bili običajno člani steklarskih zadrug ali podjetij. V času komunističnega režima je z njimi upravljal brezimen državni organ, ki je bil imenovan za edinega dobavitelja, zaradi česar se mu je neposredno pripisovalo delo steklarjev.

Čeprav izvor samega artefakta ni jasen, vemo, da so steklene izdelke v Transilvaniji izdelovali od začetka 7. stoletja, ko so pripeljali delavce iz Italije, natančneje iz Murana, tem pa so se sčasoma pridružili tudi nemški in slovaški delavci. Pozneje sta bili v Transilvaniji odprti steklarni Pădurea Neagră in Tomești. Od sredine komunističnega obdobja je imela steklene ribe večina gospodinjstev v Romuniji. V narodni mitologiji je ostala podoba takšnih rib, ki poleg tkanih prtičkov služijo kot okras na katodnih televizorjih. Nekateri viri navajajo, da je bilo približno 90–95 % proizvedenih izdelkov izvoženih v ZDA.

Predmet je del večje zbirke, ki jo je podaril zasebni donator Marius Cazan. Po revoluciji, ki je leta 1989 strmoglavila komunistični režim, je novi Muzej romunskih kmetov napovedal, da od širše javnosti sprejema predmete, ki jih vključuje v svoje razstave in arhive, s čimer je okrepil svojo vlogo pri osvetljevanju vsakdanje zgodovine in nedavne preteklosti Romunije. Muzej je pridobil veliko takih rib, da jih je uporabil na razstavah, kot so Cei din lume fără nume (2012) in Muzeu3017 (2017).

Artefakt je običajen predmet, za katerega so muzeji šele pred kratkim ugotovili, da je pomemben z vidika zgodovinskih dogodkov ali visoke kulture. Kot tak se ni masovno proizvajal, saj so bile za njegovo izdelavo potrebne spretnosti obrtnika. Je več kot le gospodinjski predmet, saj odraža lastnikov življenjski slog in širok spekter družbenih odnosov. V njem je zajeto običajno življenje zunaj režima, hkrati pa je prikazano, kako lahko običajni predmeti pomagajo legitimirati oblast s tem, ko postanejo ikone režima. V komunizmu je z okraski luksuz postal demokratičen in dostopen, saj je z njimi hiša postala dom; danes so takšni predmeti pogosto obravnavani kot kič.