Umetnik/izdelovalec Neznano
izdelan/ustvarjen (Letnice)
Neznano
Postal del muzejske zbirke
Približno leta 2007
Kraj izvora
Bukarešta, Romunija
Trenutna lokacija
Narodni muzej romunskega kmetovalca, Bukarešta, Romunija
Material
Kovina, plastika
Razsežnost
14 x 4 x 5 cm (D x Š x V)
Inventarna številka C.Ob-0046
Ključna beseda Pomanjkanje Do popravila, Oseb
Avtorske pravice Narodni muzej romunskega kmetovalca
Status V depoju
Slikovni kredit Vladimir Bulza/avtorske pravice NMRP
If zlomljen, pomisli! Zlomirani okvirji so BILIpravo popravljeni z deli iz drugih očal.
Za kaj gre pri predmetu, kdo so ljudje, povezani z njim?
Očala so vsakdanji predmet. V času komunističnega režima so jih sicer množično proizvajala različna podjetja in tovarne, vendar je bila izbira okvirjev omejena, sama očala pa so bila zelo draga. Če so se polomila, so jih lastniki preprosto popravili po svojih najboljših močeh, za kar so včasih uporabili dele drugih očal. Ta par je podaril Marius Gomoiu, ki je povedal, da so bili po tem, ko so se očala polomila, nekateri deli zamenjani.
S katerimi kraji je predmet povezan, kako evropski/nadnacionalni je?
Pri očalih ni nič neobičajnega. Dejansko so to vsakdanji predmeti, ki odražajo evropske sloge in trende v drugi polovici prejšnjega stoletja. Kot muzejski eksponati pa imajo zgodovinsko vrednost, kljub temu, da pogosto štejejo za samoumevne. Namen tega je lahko, da se določenim osebnostim podeli aura intelektualca ali, nasprotno, da se anonimno združi z vsakdanjim kot način za predstavljanje množic.
Zakaj in kako je predmet prišel v muzejsko zbirko?
Ta očala so del zbirke, ki jo je podarila Dr. Alyssa Grossman, socialna in vizualna antropologinja ter avtorica različnih raziskav o postkomunističnih spominkih,
Kako je predmet povezan z odpadki?
V komunističnem obdobju so bila očala zaradi cene in redkosti okvirjev dragocen predmet. Zato so bili na tem paru različni deli zamenjani, kar je spremenilo njegov videz. Danes takšna miselnost „naredi in popravi sam“ ni več tako razširjena, saj predmete raje zamenjamo kot popravljamo. Vrednost takšnega vsakdanjega predmeta kot muzejskega eksponata je nedvomno lahko predmet razprave glede na prozaično in relativno majhno vlogo, ki jo je imel, ob upoštevanju tega, kolikokrat je bil razstavljen in popravljen, kako je takratni režim danes omalovaževan in kakšna je bila kakovost predmeta v času izdelave.